V 2011 bo moj “glavni” bicikel že znani vsegorski-enduro Liteville 301, ki bo še malce lažji in manj enduro (vilica Fox 32 namesto 36), tako da ga bo treba parkrat peljat na štart, da se zdivja.

Tule bom dodajal datume in prizorišča, na katerih se utegneva pojavit s štartno številko:

15. maj - Fruškogorski MTB maraton, Popovica (Novi Sad, Srbija)
15. maj (nov datum!) - 3. MTB maraton Kras (Doberdob/Italija - Slovenija)
26. junij - Sauris Superbike (Italija)
24. sept-2. okt - Trans-Provence (to že vem, da bo težka, ampak bi blo fajn)
25. sept - Maraton Parenzana (Hrv)
5.-9. oktober - Roc d’Azur (Frejus, Francija)
30. oktober - Labinjonski MTB maraton (Labin, Hrvaška)

Če ima kdo kakšen predlog za maratonček, ki ni tipičen “euro” (po makadamih gor in dol - that sux), naj mi prosim sporoči (andrej afna mtb pika si). Če bi šel kdo v odpravo na kaj od zgornjega, prav tako.

Naj povzamem tole divjo jesen. S ciljem prvega nastopa na Parenzani konec septembra sem celo nekaj “treniral”. Okej, trudil sem se malo več in malo drugače furat. Potem se mi ni ljubilo na poscano Parenzano. Takoj sem si zadel nov cilj: Roc d’Azur v Franciji. Tam je dirkalo skoraj 18.000 ljudi, pihhh … In za konec oktobra se je pojavil še lani pogrešani maraton v Labinu. V mesecu dni torej dve super dirki, obe na morju, a povsem različni - ena v vročini in pesku in tisočimi na progi, druga v rosenju in na drsečih kamnih.

Super, če pomislim, da so mi takoj zatem postavili diagnozo borelije. Bajkerska bolezen pač. C U na maratonih naslednje leto.

Letos sem kolesanju žal posvetil manj časa kot lani (enako tudi blogu, heh). Pa sem se vseeno odpravil na maraton Kras. Že to, da sta pri izbiri trasi sodelovala Gulin & Breški, je bilo zame zagotovilo, da bo to pravi mtb maraton. Da bo ropotalo in da mi dobrih 12 kg in pol kolesa ne bo prehudo odveč, da se ne bi zabaval.

Čisto takole preko prsta sem si zaželel časa okrog 3 ure in pol, na koncu je trajalo pol urice več … Sprva sem bil kar dobro na poti. Ker se na štartu nisem drenjal prav naprej, sem prve tričetrt urice vozil v “trafico intenso”, možnosti prehitevanja so bile omejene. To drenjanje nekako krivim tudi za neroden padec, ki sem si ga privoščil v prekrasnem singl spustu v Miren. Spuščal sem v koloni, Italijan pred mano je ves čas blokiral zadnje kolo, dokler nisem na strmem delu, posejanem z mastnimi kamni, za njim malo pregrobo pobožal zavor in treščil na tla.

Nič groznega, nadaljeval sem z Bobijem in Marjanom, a sem ju na vzponu proti Kostanjevici izgubil izpred oči, ko sem se odločil preveriti, zakaj sem tako hitro ostal brez pijače v nahrbtniku. Šment, pri padcu se je snela cevka. Še dobro, da ni vse steklo po hrbtu, samo potegniti ni šlo. Ob tem sem si še izpraznil mehur (tavgrajenega), kar se mi sicer med kolesarjenjem skoraj nikdar ne zgodi. Kot se je pokazalo kasneje, je bila to posledica eksperimenta z napitkom, ki je žal pomagal k dehidraciji …

Še naprej je kar letelo in dve urici in pol (okej, zmagovalec je bil takrat že v cilju) sem vrtel na pulzu čez 170. Potem pa se je 20 km pred ciljem baterija naenkrat izpraznila in sem se nekaj časa prav žalostno vlekel. Moči sem za silo obnovil na okrepni postaji na Selih, potem pa celo nekaj tekmecev prehitel nazaj. Ni bil nek olimpijski dosežek …

Sem se pa zabaval tudi takrat, ko sem crknil. Trasa je odlična, priporočam vsem ljubiteljem pravega mtb maratona, sovražnikom dirkanja po asfaltu in makadamu. Manjkal je še kakšen idiot v širokih hlačah, imel sem tudi najširše krmilo, najkrajšo oporo krmila, verjetno najširše gume … Spodaj slikica tekoče verzije mojega Litevilla 301 in dve akciji.
 

“En Krasen maraton”, poročilo z mtb.si s povezavo na rezultate >

Vse o maratonu na strani soprireditelja KK Djak >

V tem letnem času je bližina toplejših in hribovitih delov naše dežele res blagodejna. V zadnjih dveh vikendih sem v okolici Kraškega robu v 3/4 hlačah odfural dve odlični furci. Naj govorijo fotografije.